Na petih koncih sveta, v ledeniških dolinah - med drugim tudi v Himalaji - so ljudje bolj zdravi kot drugod, sposobni so velikih naporov, neredko doživijo sto let, pri tem pa je njihova hrana skromna in življenjske razmere slabe. Skrivnost je v nekoliko motni ledeniški vodi, ki je v nasprotju z mrtvo vodo, ki jo pijemo drugod po svetu - živa. Po strukturi je namreč podobna telesnim tekočinam, nevtralizira proste radikale - torej čisti telo strupov, ga napolni z energijo, okrepi imunski sistem in potemtakem pomaga pri zdravljenju mnogih, tudi usodnih bolezni. Ker je mogoče zadnja leta kupiti kapsule z mineralnim prahom, ki mrtvo vodo oživijo, nas je seveda zanimalo: Kaj je to? Kje se dobi? Je eno od tistih pomagal, ki sicer ne škodijo, koristijo pa tudi ne, razen morda upanja polni duši? Ali gre morda za iznajdbo tisočletja?

Ko zbolimo, nam zdravnik napove potek bolezni, če se bomo seveda držali navodil in zdravil, ki jih dobimo. Včasih so na kontrolnih pregledih presenečeni, saj se zadeve odvijajo veliko bolje, kot je bilo pričakovati. Takrat dobijo pacienti običajno vprašanje: Kaj ste pa delali? Bolniki včasih "priznajo", da so si pomagali z različnimi nasveti o zdravem življenju in s pripravki, ki jih je mogoče narediti doma ali jih kupiti. In o katerih bi se navsezadnje tudi morali posvetovati z zdravnikom. A kaj, če zdravnik o njih nič ne ve? Med najnovejšimi, ki so na tržišču nekaj let, so kapsule z mineralnim prahom, ki oživijo vodo. Mag. Iztok Ostan, avtor knjige Ko zdravila odpovedo in član skupine, ki že nekaj let praktično preizkuša živo vodo, nam je pomagal razložiti, za kaj pravzaprav gre.

Hunze, izbranci narave

V začetku prejšnjega stoletja so med obiskovalci in zavojevalci Himalaje vzbudili pozornost Hunze, ljudstvo izjemne telesne kondicije in dolgega življenja, ki je trajalo tudi do 120 let. Razlage o zdravem zdraku, hrani, gibanju in prijetnih medčloveških odnosih so vse to pojasnjevale le do neke mere. Dr. Henri Coanda je odkril, da je bistvo v vodi, ki je podobna kot še na štirih koncih sveta, kjer ljudje prav tako zelo dolgo živijo (recimo v Gruziji). Vse te vode so ledeniške; zakaj jih potem ni v Alpah, kjer so prav tako ledeniki? Ker so Alpe apnenčaste, Himalaja, Tibet in druga pogorja z živo vodo pa so iz kremena.

Dolgo niso odkrili, kaj vodo oživlja, nazadnje pa se je izkazalo, da so to koloidi, neznansko majhni minerali, ki so nastali, ko so drseli ledeniki v doline in na poti mleli kamenine. Dr. Coanda se je vse svoje življenje zaman trudil, da bi umetno ustvaril živo vodo: pred osemnajstimi leti je to uspelo njegovemu nasledniku dr. Patricku Flanaganu in njegovi ženi.                                                   

Za kaj gre?

V živih vodah so mikroskopsko majhni (povečini silicijevi) minerali ali koloidi, ki imajo nenavadno lastnost: namesto da bi elektroni krožili okrog posameznih molekul, krožijo okrog vsega minerala, manjši ko je, več jih je. Popreproščeno bi lahko rekli, da je mineral naelektren, da deluje kot magnetek, voda je energetizirana. Zaradi negativnega naboja se koloidi v vodi odbijajo, torej lebdijo (in se ne lepijo).

Podobno je tudi s krvjo: koloidi v tekočini lebdijo, okrog sebe zbirajo kisik in hranila, ki jih je treba spraviti v lačne celice, iz njih pa odplakniti odpadne snovi. Lahko bi rekli, da so koloidi kot kamioni, ki razvažajo hrano in odvažako strupe. Če se ravnovesje v telesu poruši, lahko postanejo koloidi "neprevozni", v krvi se zlepijo v strdke. koloidi hkrati nevtralizirajo proste radikale (ki so molekule brez energije) s tem, da jim oddajo svoj elektron. Zapleteno? Seveda!

Gotovo pa vsi vemo, da je večina človeškega telesa (več kot 70 odstotkov) sestavljena iz vode in da bi je morali spiti vsaj liter in pol na dan, da ohranimo primerno ravnovesje. Voda, ki jo pijemo, je mrtva. V njej namreč ni negativno nabitih mikroskopskih mineralov, torej koloidov, ki strukturirajo vodo tako, da je podobna telesnim tekočinam. Lahko bi rekli, da "ni urejena". V običajni vodi torej ni življenjsko pomembne energije, ki jo je mogoče izmeriti v milivoltih (mV); gre za površinsko napetost ali ORP, kar pomeni oksidativno reduktivni potencial. Kri ima -350 mV površinske napetosti, navadna ustekleničena pitna voda +300, mleko +150, kuhana šunka +487, himalajska voda iz doline Hunza -350, z mineralnim prahim oživljena voda pa - 650. Mimogrede: vse kar ima negativno površinsko napetost, je za telo koristno, okrog ničle je nevtralno, z visokim plusom pa škodljivo (prosti radikali). Ne gre torej le za to, ali je voda čista ali onesnažena, pomembno je tudi, koliko energije ima, kako je "prevodna".

Vodo lahko sami oživimo

Že nekaj let so na tržišču kapsule z mineralnim prahom pod imenom megahydrin, ActiveH, FHES, ki jih je mogoče kupovati po internetu ali pri zastopnikih; so prehranski dodatek, v trgovinah jih ni. Proizvajalci priporočajo po eno ali dve kapsuli na dan z veliko vode, "če nam nič ni", pa tudi po štiri kapsule vsake dve uri, če smo zboleli - pomagajo tako pri prehladu kot pri raku, srčno-žilnih boleznih, astmi, alergiji, boleznih jeter. Praktično ni bolezni, pri kateri živa voda ne bi koristila, pravi mag. Ostan. Vsekakor pa je premalo, če se nalivamo samo z oživljeno vodo. Treba je spremeniti prehranjevalne navade in se gibati.

Lahko oživljena voda tudi škodi? Z njenimi učinki se ukvarja veliko tujih in tudi nekaj domačih raziskovalcev, vendar stanskih učinkov niso zaznali. Lahko pa škodi zelo oslabelim ljudem (ki so praviloma zastrupljeni s toksini), saj ima izjemno moč razstrupljevanja, če torej navali preveč strupov v opešane ledvice in jetra, se počutimo še slabše. Odmerek je pač treba zmanjšati - tudi do polovice ene kapsule.

Iznajdba tisočletja?

Oživljeni vodi pravijo nekateri kar iznajdba (prejšnjega) tisočletja, ki bi lahko prebivalstvu nasploh precej olajšala življenje v neprijaznem, onesnaženem okolju, če bi lahko vsaj tisto vodo, ki jo pijemo, že v vodnih zbiralnikih energetizirali z mineralnim prahom. Za zdaj so to utopične sanje.

Članek objavljen v reviji Jana dne 17.05.2005:   1.del,   2.del,   3.del

PAZI NA AVTORSKE PRAVICE